Ključna beseda: Ivana Komel Solo

»Spomini zacvetijo kot minska polja … // Na hišo, v kateri sem živela kot otrok, / v kateri me je mama učila likati, / oprati posodo / in brisati prah …«

»Bežim in tečem stran že dvajset let / pred bolečino / pred spomini … Vrv je napeta in spolzka od neurja / in ko hodim po njej – / previdno in / s strahom - // je edina želja v meni, / da se ta vrv nikoli ne pretrga.«

»Tudi v naju, planeta, se zaletavajo – v samotni bolečini odpadajo okruški. / Midva sva dragi, made out of metal and stones.«

»goriva v verze in se / taliva v besede. // Samo // za naju svetloba iskri, / žari, se sesipa in seva // od mene do tebe // in nazaj. Samo za / naju – ogenj – v ognju - // ljubezen.«